Empatična komunikacija in mediacija

Kaj je empatična komunikacija in mediacija?

Empatična komunikacija je veščina sporazumevanja, ki temelji na empatiji in razumevanju drugega izza izrečenih besed. Je jezik povezovanja in vzpostavljanja stika. Gre za način komunikacije, ki se ga lahko naučimo in vnesemo v svoje medosebne in poslovne odnose. Je način vzpostavljanja stika med posamezniki, pari, družinami, teami, organizacijami in skupnostmi.

Delo empatične komunikacije ima osnovo v modelu nenasilne komunikacije ameriškega psihoterapevta Marshalla Rosenberga, modelu Living Compassion ameriškega psihoterapevta Roberta Gonzalesa in modelu Mediate Your Life ameriških trenerjev mediacije Ike Lasaterja in Johna Kinyona.

Pristop nenasilne komunikacije je od sedemdesetih let 20. stoletja naprej razvijal dr. Marshall Rosenberg; od takrat pa doživlja razcvet po vseh celinah. Nenasilna komunikacija nam ozavesti razdiralni govor, ki smo ga naučeni (krivda, kritika, sodba, agresija, samokritika, lastne zgodbe,..). S tem, ko osvojimo prvine nenasilne komunikacije vnašamo v odnose zaupanje, empatijo in harmonijo. Na ta način lahko gradimo srečne in uspešne odnose. Gre za več kot komunikacijski model: je povabilo v soustvarjanje sveta, v katerem je osnova za (so)delovanje stik na ravni potreb in vrednot vseh vpletenih; ta stik pa omogoča soustvarjanje rešitev, katere v največji možni meri upoštevajo potrebe vseh vpletenih.

Kdaj je empatična komunikacija koristna?

V vsakodnevnih situacijah, ko:

• se počutimo nelagodno, zaskrbljeno, razburjeno;

• se zapletemo v prepir s partnerjem, otroki, sodelavcem, nadrejenim, vlado, svetom (!);

• v določenem odnosu preprosto ne dobimo takšne kakovosti povezave, kot bi si jo želeli in čutimo, da nam nekaj manjka;

• smo v notranjem konfliktu in ne vemo, katero odločitev bi sprejeli;

• imamo kup obžalovanj glede preteklosti in strahov glede prihodnosti;

• smo potrti, samokritični, obsojamo sebe ali druge, storila se nam je krivica..

Kaj nam prinese empatična komunikacija?

Naučimo se z empatijo prisluhniti tistemu, kar je pomembno tako drugemu kot sebi in na ta način doživimo preobrat v čutenju in razmišljanju, postanemo bolj sproščeni, manj zaščitniški in zato bolj pripravljeni premostiti razdor.

Razdor v medosebnih odnosih povzroča komunikacija, ki temelji na obsojanjih, obtoževanjih, iskanju krivca in občutku krivde ali sramu. Nenasilna komunikacija nam omogoča preseči ta jezik in vzpostaviti komunikacijo, ki temelji na razumevanju in sprejemanju. To nam prinese zaupanje vase in v svoj odziv tudi v primeru, ko slišimo kritiko, saj stvari ne jemljemo osebno, pač pa znamo prevzeti odgovornost in delovati iz prostora suverenosti in avtentičnosti.

Z avtentičnostjo dosežemo odnose, ki spoštujejo potrebe vseh vključenih, hkrati pa nas osvobodi, da v celoti uživamo v naših odnosih in življenju.

Kako deluje empatična komunikacija?

S pomočjo empatične komunikacije se zavemo svojih omejitev, ki nas vlečejo v konflikte s tistimi, ki imajo drugačna stališča. Spoznamo, da je večji del našega razmišljanja sestavljen iz nekoristnih sodb, kritik in primerjanja, ki vodijo v obrambno vedenje, zanikanje, obtoževanje in ignoriranje.   

Skozi proces empatične komunikacije spoznamo, da so naše sodbe in kritike odraz težkih in travmatičnih preteklih izkušenj in je način obrambe pred morebitnimi novimi prizadetostmi. Proces nenasilne komunikacije v nas odpre izbiro videti drugače.

Nenasilna komunikacija nam odpre nov pogled na situacije, saj usmeri našo pozornost na univerzalne potrebe – varnost, zaupanje spoštovanje, avtonomija. Skozi to prizmo vidimo človečnost drugega, kar nas odpre v ranljivosti do sebe in drugih. Srčne potrebe so skupne vsem nam. Tukaj je ključ do stika in povezave z drugim.

Kako je empatična komunikacija videti v praksi?

Do jasne, empatične komunikacija pridemo v štirih korakih:

• opazovanja

• občutki

• potrebe

• prošnje

Z njo lahko komuniciramo v težavnih situacijah, ne da bi pri tem izgubili prisebnost, se počutili ogroženo ali izčrpano. V nesoglasjih smo pripravljeni spregovoriti in ostati zvesti sami sebi, smo pripravljeni poslušati in slišati drugega, brez želje po prepiru, podpihovanju ali napadanju.